V sredo, 4. februarja smo se reprezentantje zbrali na Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana, kjer smo imeli zbor za odhod na predolimpijski kvalifikacijski turnir v Hannovru. Kot vedno pred vsakim odhodom reprezentance na tovrstne turnirje, so nas tam pričakali tudi novinarji. Do mene je pristopil Matej Grošelj, ki je imel nekaj vprašanj v zvezi z igranjem za slovensko državno reprezentanco. Po intervjuju sva prešla na sproščen pogovor, kjer mi je omenil pisanje mojega dnevnika in mi predlagal temo. Kako športniki, v tem primeru hokejisti, gledamo na novinarje, na nastop pred kamero oz. pred mikrofonom.
Ko sem bil mlajši sem si velikokrat predstavljal, kako dajem intervju na televiziji. Vedno sem govoril same pametne reči, hvalil svoje soigralce, sam pa sem se postavljal v kožo superzvezdnikov takoj po osvojenem prvenstvu. Najljubši mi je bil Michael Jordan. Seveda je bila želja, da bi kdaj stopil pred kamere velika, ko pa je ta priložnost prišla, sem popolnoma zmrznil.
To se je zgodilo v kategoriji mladincev, ko je lokalna TV prišla posnet finale državnega prvenstva. Po tekmi so bili na vrsti izjave, kot kapetan sem bil na listi prvi. Ko pa je bilo treba stopiti pred kamero, sem hitro našel izgovor. Nisem se hotel izpostavljati. Slab izgovor za najstnika, za katerega je to velika priložnost, da pride na TV ekrane. Toda takrat je bila trema prevelika. Kmalu potem sem imel intervju na kranjski lokalni radijski postaji. Ko pa sem prvič nastopil za državno reprezentanco in zanjo dosegel svoj prvi zadetek, je sledil tudi intervju v časopisu. Trema je bila na začetku velika. Že med samimi intervjuji sem se spraševal ali sem povedal dovolj, premalo, preveč, ali sem zgrešil bistvo… Naslednji dan sem kupil časopis, prav počasi pokukal na hokejske strani in upal na prizanesljiv naslov. Radijskega intervjuja si nisem upal poslušati.
Od teh dogodkov je preteklo kar nekaj časa. Sedaj lahko rečem, da z dajanjem izjav nimam nikakršnih težav več. Seveda pa sem se na to navajal postopoma. S prihodom v ligo EBEL in s tem tudi večjo medijsko pokritost tega tekmovanja, so izjave postale tedenska naloga vsakega hokejista v garderobi. Vendar pa je včasih problem nastal v primeru, da so se določena vprašanja začela ponavljati. Tako si po tekmi lahko dobil tri ista vprašanja za tri različne medije. Odkrivanje tople vode tukaj ne pride v poštev. Seveda boš trikrat povedal približno enako, poizkušaš le drugače tvoriti stavke. Kadarkoli sem hotel biti pameten in pripovedovati različne zgodbe, sem ostal brez besed.
Ker je hokejska ekipa sestavljena iz različnih karakterjev in mora imeti v svoji sredini tudi zabavljače, se ti lahko, medtem ko stojiš pred kamero, zgodi marsikaj. Palica je vedno dovolj dolga, da ne pride v kader kamere in tako jo marsikateri izkoriščajo za dreganje intervjuvanca. Zgodilo se mi je že, da sem zaradi tega izgubil koncentracijo in v smehu končal sredi odgovora, s tem pa tudi izgubil rdečo nit pogovora. Vse za dobro razpoloženje v garderobi.
Nastop pred mediji se razlikuje tudi v tem, ali gre za radio in televizijo ali za tisk. Za prvi dve je pomemben tudi nastop, popravnega izpita skorajda ni. Na televiziji si v kompletu, na radiu predstaviš svoj glas. Za tiskane medije si lahko vzameš kakšno minuto več, lahko se popraviš kolikokrat hočeš. Vendar te lahko tvoji odgovori v tisku tudi presenetijo. Včasih se ti zdi, da nekaterih stvari sploh nisi povedal, pa so vseeno citirane. Novinar si lahko tvoje odgovore včasih razlaga po svoje, s tem pa včasih pride do manipulacije. Tako se moramo pred svojimi soigralci dostikrat zagovarjati tudi glede tega. ''Tega nisem rekel, prisežem, nisem mislil tako… ''
Slovenski hokej je s priključitvijo razširjeni avstrijski ligi dobil veliko večjo prepoznavnost, kot jo je kadarkoli imel. Poročila iz tekem najdemo v skorajda vseh medijih, na tekme vsako leto hodi več poročevalcev. Njihova glavna naloga je, da o njih poročajo objektivno, s svojimi izjavami pa jim moramo pomagati igralci. Upam, da bo naše sodelovanje kar se da uspešno še naprej.
