Hala Tivoli je zakladnica slovenskega športa. Je kraj, kjer se je v zgodovini zgodil marsikateri čudež. Z mislimi odtavajte v končnico lanske avstrijske lige, kjer se je ta čudež pripravljal. Kar enajstkrat zapored razprodana dvorana, fantastična publika, ki je ekipo ponesla vse do finala, gledalci, ki so se čez noč prelevili v navijače in se nekajkrat celo stepli za vstopnice. Vsak je hotel biti del zmagovalnega mozaika, ki se je sestavljal po novem letu. In biti na tekmi je pomenilo nekaj posebnega. Vzdušje, ki ga igralci ne bomo pozabili do konca svojih življenj. Na žalost je odločila tekma na tujem ledu. Igralci smo lahko pozabili na vse trenutke začetka sezone, ko se je zdelo, da so hokejsko igrišče prestavili v najmanjšo gledališko dvorano, kjer ljudi ''zabava'' razglašeni vaški zbor. V gledališču, ki ima 500 sedežev pa je sedelo 20 ljudi. Različni karakterji. Večina nezadovoljnih, kritičnih in glasnih. Slaba kombinacija.

Začetek lanske sezone je bil veliko bolj vzpodbuden kot letošnji, vendar se ljubljanska publika ni odzvala po pričakovanjih. Na tekme so hodili večinoma najbolj zvesti navijači, ki so klub podpirali tudi v letih životarjenja v slovenski in mednarodni ligi. Nenazadnje, hokej ni edini šport, ki se igra v Ljubljani. Na žalost pa je prišlo do velikega padca v formi ekipe, slabim rezultatom (predvsem na domačem terenu) pa ni bilo videti konca. To obdobje, ki je trajalo nekje od novembra pa vse tja do božičnih praznikov leta 2007, je bilo za ekipo izredno težko. Posledica slabih rezultatov je bil velik upad gledalcev, kar v večini primerov pomeni le eno. Rezultati so lahko le še slabši.

Ker pa se s slabimi rezultati dvorana prazni, se iz tribun na ledeno ploskev lahko sliši tudi pogovor po mobilnem telefonu, človeka, ki se mu ob nezanimivi tekmi zeha, kaj šele nekoga, ki vstane iz svojega stola in začne vpiti. Tako o sebi lahko zelo glasno slišiš marsikatero ''resnico''. Verjetno jo sliši tudi prodajalec hitre prehrane v bližini bazena v Tivoliju. Verjemite mi, občutek ni prijeten. Najprej pomisliš, kako bo na to reagirala tvoja družina, ki je na tribuni. Potem podvomiš v svoje sposobnosti. Še tiste nekaj samozavesti, ki jo imaš, lahko izgubiš v naslednjem ponesrečenem posredovanju. Najbolje je, da se na stvar sčasoma navadiš. Še bolje pa je, da se dvorana napolni. In gledalci prerastejo v navijače.

Prav tako kot ekipa, tudi navijači potrebujejo nekaj, kar jih vzdigne iz njihovih stolov. Največkrat je to plošček v nasprotnikovi mreži. Vendar pa hokej ponuja tudi druge načine. To je šport z veliko kontakta, gledalci znajo nagraditi nalet, blokiranje ploščka s telesom, pretep, borbeno igro, lepo potezo v napadu in dobro obrambo vratarja. Vse to lahko pripelje do momenta, ki ekipo vzdigne. In če ekipa to izkoristi, lahko leti na rokah publike. Takrat za nasprotnika ni rešitve. Zato pravimo, da ste navijači naš šesti igralec na ledu.

V letošnji sezoni in ob koncu lanske sezone ste bili navijači tisti, ki bi si zaslužili veliko več oz. piko na i. Kljub temu, da rezultati niso najboljši, nas še vedno v izredno velikem številu spodbujate vsako tekmo. Največje darilo, ki  vam ga lahko podarimo igralci je seveda uvrstitev v končnico prvenstva. Sam sem pisal Božičku in Dedku Mrazu in ker sem bil priden verjamem, da se mi bo želja izpolnila!

Srečno in zdravo v letu 2009!

 44

foto: Aleš Fevžer